Ko sem danes odprla facebook, sem naletela na članek namenjen psički Diesel, ki je v sredo svoje življenje podarila boju proti terorizmu. Bila je prva, ki je vstopila v stanovanje, kjer naj bi se skrival “veliki um” za terorističnimi napadi v Parizu. Ob njenem vstopu se je ženska v stanovanju razstrelila in ob tem ubila sebe, psičko in še enega od teroristov.
Članek me je spomnil na letošnje poletje, ko sva se s fantom prvič na morje odpravila z najinima psoma. Lux in Aska sta bila takrat stara približno pet mesecev – bila sta mladička. Neko jutro sva se odločila, da jima predstaviva morje in tako smo se okrog sedme ure zjutraj odpravili na neurejen del plaže izven kampa, kjer sva vedela, da ne bomo nikogar motili, saj je bila ob tej uri v senci in popolnoma prazna. Ob našem prihodu res ni bilo nikjer žive duše in kužka sta lahko brezskrbno divjala po vodi. Ko je bil čas za odhod, sem opazila, da se Lux neprestano čoha, ker ga sol draži. Ker je bila plaža še vedno prazna, sva se odločila, da ju na hitro spereva s sladko vodo na drugem, nekoliko bolj urejenem, delu plaže, saj bi morali sicer hoditi čez cel kamp, preden bi lahko sol sprala z njiju. Ker ni bilo nikjer žive duše in ker tuš ni bil najbolj čist, nisva pomislila, da bomo s tem koga motili dokler ni do nas stopila ženska, ki nas je očitno opazila iz svoje prikolice in se ji je zdelo vredno, da svoje jutro posveti “poučevanju” mladih. Opozorila naju je, da tuš ni namenjen psom in da naj greva na drugo stran kampa, kjer so tuši za pse. Moj fant je bil slabe volje, jaz pa sem ga ustavila in se gospe opravičila, saj tuš res ni bil namenjen psom. Pojasnila sem, da nisem mislila, da bova koga motila na prazni plaži in takrat je izrekla besede, ki so me popolnoma šokirale. Rekla je, da: “Ljudje in psi ne pašejo skupja.” Bila sem tako šokirana, da nisem zmogla drugega kot, da sem ji namenila grd pogled in rekla, da se s tem ne strinjam.
Ko smo sedeli pred našim šotorom, sem razmišljala o njenih besedah in o tem kako krivične so bile do naših najboljših prijateljev. Žal mi je bilo, da je nisem opozorila na tisoče psov, ki vsak dan rešujejo človeška življenja, pogosto na račun svojega. Že psi, ki so “le” družinski člani, pomembno izboljšajo kvaliteto življenja svojih lastnikov in ni malo zgodb, ko je kateri od teh nešolanih ljubljenčkov svojemu lastniku rešil življenje. Še posebej pa mi je bilo žal, da ji nisem povedala za pse terapevte, ki pomagajo ljudem, popolnim neznancem, s svojo neskončno potrpežljivostjo in ljubeznijo, kljub stresu, ki jim ga terapije povzročajo. Žal mi je bilo, da je nisem spomnila na pse, ki rešujejo ljudi iz ruševin in izpod snežnih plazov, na pse, ki iščejo drogo na mejah in bombe na vojnih območjih. In ne nazadnje, na pse, ki so kot Diesel, vsak dan v prvi bojni vrsti in tvegajo življenje, da lahko ljudje živimo. Kako neizmerno krivične so bile besede te ženske! Verjetno ne bo nikoli prebrala tega članka in verjetno se ji bo zdelo neumno, da mediji poročajo o psu, ki je umrl zaradi posledic terorističnih napadov ter še bolj neumno, da svet temu psu izkazuje spoštovanje in podporo na spletnih omrežjih z #RIPDiesel, #JeSuisUnChien (“jaz sem pes”) in #NotAllHeroesAreHuman. Jaz pa menim, da svet jasno sporoča, da so bile njene besede neumne in da je njeno razmišljanje ozko. Svet sporoča, da ljudje in psi še kako pašemo skupaj!
Nina Bartol
